Doživljanje umrljivosti in transcendence v digitalni dobi

Povzetek

Hiter razvoj digitalne tehnologije prinaša spremembe tudi na področju doživljanja umrljivosti in transcendence. Nove možnosti za podaljševanje življenja in obljube o neumrljivosti spodbujajo nov razmislek o tem, kdo je pravzaprav človek in kakšno pot razvoja naj ubere, da bo ohranil možnost dostojanstvenega življenja tudi v prihodnje. V prvem delu kritično ovrednotim provokativno delo Yuvala Hararija Homo Deus, ki nakazuje prehod iz conditio humana v conditio posthumana, ki ga zaznamujejo želje po nesmrtnosti, sreči in božanskosti. Po njegovem prepričanju imajo znotraj digitalne kulture glavno vlogo algoritmi, ki med ljudmi pridobivajo čedalje večje zaupanje. Prevladovati začenja pogled, imenovan dataizem, ki trdi, da je celotna resničnost le skupek podatkov. Ta pogled v drugem delu primerjam s filozofijo organizma Hansa Jonasa, ki v živem organizmu vidi paradigmo biti. Živega organizma ni mogoče skrčiti na podatke, zato tudi celotna resničnost presega podatkovno raven. Bistveni del živega bitja je njegova umrljivost, ki jo Jonas razume kot breme in blagoslov: brez smrti ni novega življenja. Zadnji del je namenjen teološki refleksiji, v kateri ob prvih treh poglavjih Geneze razmišljam o dvojnem značaju človeškega življenja. Temeljna svetopisemska resnica je, da je človek ustvarjen po Božji podobi, kar pomeni, da je ustvarjen, minljiv, ranljiv in smrten, hkrati pa presežen in poklican k večnosti. Osnovna teza prispevka je, da je smrtnost del božjepodobnosti ter da človek prav znotraj svoje telesnosti in minljivosti izkuša hrepenenje po preseganju tega sveta in po večnosti. Vera v osebnega Boga pa znotraj redukcionističnega dataizma osvobaja iz ujetosti v determinizem algoritmov in daje pogum za odgovorne odločitve za prihodnost človeštva.